Sophronitis

Toplota

Potrebuje  hladne do srednje tople do tople pogoje, razen Sphronitis cernua, ki potrebuje za rast srednje tople do tople pogoje.

Svetloba

Dobro uspeva v zelo svetlih prostorih - približno toliko svetlobe potrebuje, kot to velja za cattleye.

Zalivanje in vlaga

Tedensko zalivanje, če raste v lončku in vsakodnevno pršenje, če je pritrjena na pluto.  Idealna vlaga je okoli 70 %; če je zračna vlaga višja, je priporočljivo imeti dobro ventilacijo.

Gnojenje            

S polovično dozo vsako drugo zalivanje v obdobju rasti. Zaliti enkrat mesečno s čisto vodo. 

Presajanje

Po potrebi, ko začne substrat razpadati: uporabimo večje koščke lubja, saj tudi korenine potrebujejo zračnost.  

Sophronitis je rod majhnih, tako epifitnih kot litofitnih orhidej, ki rastejo v vlažnih goratih gozdovih vzhodne Brazilije, Paragvaja in  severzvzhodne Argentine. Znanih je približno 68 vrst tega rodu in 9 naravnih hibridov, kamor spadajo zdaj tudi brazliske Laelie: Laelia purpurata je zdaj Sophronitis purpurata).

V grobem jih delimo v dve skupini: v prvo skupino spada Sophronitis cernua, v drugo skupino pa spada Sophronitis coccinea in še nekaj drugih bližnjih sorodnic, ki uspeva na področjih z zelo visoko zračno vlago in celoletno meglico.

Rod Sophronitis vsebuje tudi vse bivše brazilske Laelia.

Je zelo zaželena orhideja, predvsem zaradi njenega intenzivno oranžno-rdečega cveta.

Kakor hitro je eden od staršev določene orhideje sophronitis (Sophrolaeliocattleya,  Sophrocattleya), imajo rade vlažno okolje, hladno do srednje toplo s precejšnjo svetlobo. Veliko jih je miniaturnih in primernih za gojenje na okenskih policah ali pod u metno svetlobo.

Sophronitis cernua   je med najmanjšimi, če ne kar najmanjša orhideje iz rodu  Sophronitis in menda edina, ki tolerira tople temperature najširšega ranga.  Prepoznavna je po svojem temno rdeče-oranžnem zvezdastem cvetu, pritrjenem na kratkem cvetnem peclju, kar daje izredno slikovit vtis. Zacvetijo jeseni in pozimi. Najbolje uspeva pritrjena na pluti ali čem podobnem, dokaj dobro uspeva tudi v lončku, a moramo zagotoviti dobro drenažo. Ker raste v bližini obale, je vseskozi obdana z obilico vlage in rahlim vetrcem.

Toplota

V glavnem potrebuje srednje tople do tople   pogoje.   

Svetloba

Zmerno svetel prostor brez direktnega sonca.  

Zalivanje in vlaga

Zalivamo jo 2-3 x tedensko, če je pritrjena na pluti, jo vsakodnevno pršimo po koreninah.  Višja zračna vlaga je priporočljiva. Pri večji zračni vlagi je priporočljiva dobra ventilacija.
To velja za čas rasti, medtem ko jo po cvetenju pustimo malo bolj pri miru.

Gnojenje

Priporočljivo 1 x tedensko z največ polovično dozo, ki je predpisana na gnojilu. Vsako četrto zalivanje je zalivanje s čisto vodo. S tem se spere morebitno preveč naložene soli na koreninah.

Presajanje

Najbolje se počuti pritrjena na pluti ali v zračni košarici.

Sophronitis cernua domuje na področju Rio de Janeira. Dobro uspeva v srednje toplih pogojih in menda celo dobro uspeva tudi na Floridi v vročih pogojih, kar pomeni da je dokaj prilagodljiva na ponujene pogoje rasti.

Običajno cveti v zimskem času, novembra in decembra. Po cvetenju rabi nekoliko počitka - kakšen mesec naj se zaliva s polovičnimi dozami, gnoji pa nič.

Sophronitis coccinea

Z izjemo Sophronitis brevipenduculata, ki raste na precej suhih in goratih tleh v notranjosti Brazilije, vse ostale vrste domujejo v tropskih predelih oblačnih gozdov, obdanih z meglico v obdobju celega leta,  v bližini obale, v večini na vzhodi obali Brazilije. 

Čeprav spada med večje vrste Sophronitisov, je še vedno prava miniatura. Svetleče rdeče cvetove nosi krajše cvetno steblo.

Toplota

Za rast potrebuje nekoliko hladnejše pogoje - približno 12 °C ponoči in čez dan okoli  20 °C pozimi, čez leto pa nekaj stopinj višje.  

Svetloba
Kar se svetlobe tiče, velja približno tako, kot to velja za cattleye. Če raste pod umetno svetlobo, naj se tudi tu sledi sezonskim spremembam tolžine dneva, od 11,5 ur v decembru, 12 ur v januarju, 13 ur v februarju, 14 ur od marca do vključno avgusta, potem pa po enakem zaporedju pada do 11,5 ur v novembru.

  
Info na spletu:

  

SVETLOBA

Med najpomembnejše dejavnike za gojenje orhidej nedvomno spada svetloba.

Ker je svetloba v naravnih rastiščih večine orhidej zelo razpršena zaradi sence drevesnih krošenj  ali oblačnosti - megle, je dojemanje potreb različnih orhidej po svetlobi za marsikaterega gojitelja uganka.

Poškodbe listnega tkiva ali cvetov zaradi sončne pripeke je nepovratna reakcija na stres. Rastlina se do neke mere lahko zavaruje pred škodljivimi vplivi sonca (listi in korenine pordečijo), ko pa nivo svetlobe prekorači določeno mejo pa so poškodbe neizbežne. Rastline, ki so rasle v senčnem okolju, je še posebej nevarno izpostavljati direktni svetlobi, saj tako nenadne spremembe izredno slabo prenašajo.

Torej, prvi znak nevarnosti je pordečitev listov, še posebej najmlajšega, na vrhu. V tem trenutku moramo rastlinam zagotoviti senčenje v opoldanskem času najmočnejše radiacije. Najpreprosteje pa je imeti svetlomer, ki meri količino svetlobe v LUXih in nam da zelo zanesljivo oceno količine svetlobe. Če poznamo potrebe orhidej, ki jih gojimo lahko s preizkušanjem različnih načinov senčenja dosežemo zadovoljiv rezultat. Senčimo lahko z ostalimi rastlinami, ki prenašajo svetlobo bolje, ali pa z senčili (zavese). V najslabšem primeru rastlino prestavimo na ustreznejši prostor, kjer znova izmerimo svetlobo. Svetlomeri na srečo niso več prav drage  naprave.

1 lux – svetloba, ki jo oddaja ena sveča
1000 lux – svetloba za rast najbolj sencoljubnih rastlin – praproti..
5000 lux– minimum za rast senčnih orhidej (Phalaenopsis, Paphiopedilum)
10.000 lux-minimum za katleje, dendrobije, miltonije in oncidije
15.000 lux-minimum za vande, askocende in podobno.

Orhideje, tako kot večina drugih sobnih rastlin, zelo dobro uspevajo pod umetno svetlobo različnih svetilk. Če želimo doseči dobre rezultate, moramo  dobro poznati lastnosti posameznih vrst svetil in pa orhidej, katerim bo ta svetloba namenjena. Najpomembnejši podatki so: moč in količina ter barvni spekter, ki ga svetilo oddaja. Rastline za svojo rast in cvetenje najbolj potrebujejo moderi (450 nm) in rdeči (650 nm) del.

Navadne ter halogenske žarnice so neprimerne, saj oddajajo večino svetlobe le v rumenem in oranžnem delu spektra, nekaj malega pa tudi v rdečem. Njihova slaba stran je v tem, da  več kot 70 % porabljene energije spremeni v toplotno energijo, zto so te žarnice na otip zelo vroče.

Fluorescentne svetilke so  najbolj uporabna skupina svetil. Odlikujejo jih nizka cena, dober izkoristek, uporaben barvni spekter. Od individualnih razmer je odvisno, kakšno dolžino  izberemo,  na voljo pa je kar nekaj različnih dolžin. Za osvetlitev 1 m2 priporočam 3 do 4 svetilke dolžine 90 ali 120 centimetrov oziroma od 100 do 150 W moči. Uporaba reflektorjev, ki svetlobo usmerijo navzdol, poveča učinkovitost, še bolje pa je nabaviti svetlobne odbojnike. Ker fluorescentne svetilke večino energije pretvorijo v svetlobo, niso tako vroče kot navadne žarnice. Zato lahko rastline postavimo direktno pod njih, kar praktično pomeni minimalno 10 do 15 cm. Če so listi rastlin pod lučmi topli, pomeni da so preblizu luči, s čimer tvegamo ožige na listih.

Priporočljivo je imeti časovno stikalo, ki poskrbi za vklop in izklop ventilatorja in luči, ki naj gorijo med 12 do 16 ur dnevno. Za boljši nadzor si je priporočljivo nabaviti še termometer in vlagomer, ki skrbita, da so najpomembnejše informacije vedno na voljo in jih po potrebi sproti uravnavamo.

Fluorescentne svetilke so primerne tako za dosvetljevanje prostorov, kjer je premalo dnevne svetlobe, kot tudi za osvetljevanje prostorov, kjer  ni dnevne svetlobe oz. je le-te premalo. Priporočljiva je menjava  vsakih 10 do 12 mesecev, ker po tem času izgubijo svojo svetilnost ,s tem pa se močno zmanjša njihova učinkovitost.

Poleg svetilk je priporočljivo imeti za gojenje rastlin pod umetno svetlobo tudi:
• Reflektorje, ki usmerijo svetlobo navzdol
• Časovno stikalo (timer)
• Ventilator-(je) primerne velikosti in moči za potrebno kroženje zraka
• Termometer
• Vlagomer

To pomeni, da danes lahko uspešno gojimo orhideje tudi v kletnih prostorih brez svetlobe.

Ker orhideje izhajajo - največkrat - s področij, kjer ni letnih časov, pač pa so v glavnem spomladanski in jesenski letni čas, ki jih zaznamujejo ne toliko padec temperatur in krajšanje/daljšanje dnevov in noči, kot obilica padavin in sušna obdobja, je priporočljiva oz. najbolj pogosto priporočljiva količina svetlobe po mesecih naslednja:

december: 11,5 ur

januar: 12 ur

februar: 13 ur

od marca do srede avgusta: 14 ur

september 13 ur

oktober: 12 ur

november: 11,5 ur

Seveda pa se moramo zavedati, da umetna svetloba nima enake ne intenzitete ne moči in ne spektra, kot sonce.

Vedeti moramo tudi, da so nekatere orhideje fotoperiodične, kar pomeni, da na določen način odreagirajo na skrajšanje oz. podaljšanje dnevne svetlobe: nekatere s podaljšanim dnevom začno cveteti, druge začno cveteti, ko se dnevi skrajšajo, torej ko je manj svetlobe. Zato je pomembno, da daljšamo oz. krajšamo čas osvetljevanja, če je le-to edini vir svetlobe.

GNOJENJE

Na embalaži gnojil so različne oznake, ki predstavljajo odstotke vsebnosti dušika, fosforja in kalija.

Dušik je odgovoren za spodbujanje rasti zelenih delov in ga uporabljamo v času aktivne rasti orhideje. Pomanjkanje dušika se kaže v obliki bledih listov, šibki rasti, odpadanju spodnjih listov. Po navadi spodnji listi odpadajo ali zaradi naravnega procesa - staranja ali pa zaradi tega, ker dušik potuje v predele, ki ga rastlina najbolj potrebuje, to je v zgornje dele in vršičke. Stari listi izgubijo vso zalogo, porumenijo in na koncu odpadejo.

Fosfor spodbuja nastajanje korenin in cvetnih poganjkov.

Kalij pa je namenjen zdravi rasti korenin in intenzivnejši barvi cvetov. Pomanjkanje kalija se kaže v slabšem številu, kvaliteti in bolj anemični barvi cvetov.

Tako najdemo na embalažah za gnojila različne oznake, kot so 30-10-10 (to je formula za rast) in 10-30-20 za cvetenje. Pri nas se največkrat dobi razmerje 7-9-5, ki naj bi bilo neko univerzalno.

Sicer pa kaj pomenijo razmerja?
N:P:K 20:20:20 pomeni, da imamo v 100 kg gnojila vsakega od navedenih po 20 kg.
N:P:K 10:10:10 pa pomeni da imamo v 100 kg gnojila vsakega od navedenih po 10 kg.
To pomeni, da je drugo gnojilo že polovico šibkejše od prvega, zato ob vsakem zalivanju uporabimo 1 g gnojila formula 10:10:10 na liter vode in polovico odmerka (torej 0,5 g/l vode) v razmerju 20:20:20.

Priporočljivo dodajanje gnojil pri vsakem ali vsakem drugem zalivanju in še to v polovičnih odmerkih,  kot je navedeno na embalaži, a le v času  rasti; med cvetenjem ne dnojimo. Vsekakor je priporočljivo, da se pri enem od zalivanj (recimo vsako 4.) izpusti dodajanje gnojil, da se s tem spere morebitne odvečno naložene soli.

Z gnojenjem je treba biti kar previden, ker se sicer z predoziranjem nalagajo odvečne soli na koreninah, kar pa ni dobro, sploh pa je priporočljivo, da se preneha z vsakršnim gnojenjem v času cvetenja.

12 PRAVIL ZA ZAČETNIKE

Povzeto po članku Beginner start here (Ken Slump, AOS, marec 07)
1.
Za začetek začnite zbirati literaturo: revije, knjige, članke…. Nabavite in berite. Prebirajte. Tudi večkrat. In se učite. Več ko boste prebrali, bolj vam bo jasno, zakaj gre. Poleg knjig in revij pobrskajte tudi po internetu: tudi tu ali pa predvsem tu boste našli informacije, ki jih za začetek potrebujete. 

2. 

Na podlagi vsega tega, kar ste prebrali o orhidejah, jim skušajte zagotoviti ustrezne pogoje glede na osvetljenost prostora, vlažnost in toploto, vse to glede na njihove potrebe. Če ste prebrali vsaj nekaj o orhidejah, potem zdaj že zagotovo veste, da so takšne, ki ljubijo veliko sonca in višjo temperaturo in takšne, ki so večinoma v senci in uspevajo v hladnejših pogojih. In tiste vmes. Že na podlagi teh podatkov se lahko odločite, ali boste imeli tiste, ki jim prija toplo ali tiste, ki ljubijo bolj hladno okolje. 

3.

Ko prinesete orhidejo domov, jo preglejte. Tudi sicer jo pogosto pregledujte, če je niso napadle kakšne bolezni: obrnite liste, poglejte tudi na spodnje strani cvetov in na cvetna stebla. Skušajte se upreti skušnjavi, da bi jo pogosto zalivali. Večina imajo zalivanje 2x tedensko več kot dovolj, v glavnem pa se priporoča zalivanje 1x tedensko. Sicer pa upoštevajte navodilo: če niste prepričani, ali bi že ponovno zalili ali ne, potem raje počakajte še kakšen dan. Pri veliki večini orhidej se mora substrat med dvema zalivanjema nekoliko osušiti. Izjema je čeveljček (paphiopedilum), pa še kakšna bi se našla.

Skozi nego orhidej boste prej ko slej opazili, da ima velika večina orhidej (ne pa vse) 3 obdobja: obdobje cvetenja, obdobje rasti in obdobje počitka. Glede na to morate prilagoditi tako zalivanje kot gnojenje.

4.

Polic, na katerih imate orhideje, nikar preveč ne natrpajte; ni namreč dobro, da se med seboj »drenjajo«. To jim jemlje prepotrebno svetlobo in onemogoča dober pretok zraka, morebitne uši oz. zajedalci pa se tako hitreje razmnožujejo in velika verjetnost je, da se bo okužba z ene hitreje prenesla na vse ostale. Seveda to zdaj ne pomeni, da imate lahko eno do dve orhideji na polici, ampak toliko, da polica oz. prostor z orhidejami ni preveč natlačen. Naj bo zračno in naj diha. 

5.

Izogibajte se zbiranju preveč različnih vrst orhidej na enkrat. Za prvo in morda še za drugo leto se priporoča, da se posvetite eni vrsti in le-to temeljito osvojite. Ko boste obvladali pogoje za rast in nego obstoječe, pa se lahko počasi pripravite na še kakšno drugo, z drugačnimi zahtevami. 

6.
Naj bo uspeh pri gojenju ene vrste tisti, ki vas vodi v nabavo nove vrste. Ko se bo vaše znanje o gojenju večalo, se boste lahko brez težav odločili za povečanje vaše zbirke. Predvsem skušajte najti podoben tip orhideje, saj je priporočljivo postopno prehajanje na druge, zahtevnejše orhideje. 

7.
Če je le mogoče, kupujte cvetoče orhideje.
Majhna in mlada orhideja bo morda potrebovala še leta ustrezne nege, da bo zacvetela. Veliko laže in bolje je kupiti zdravo in zrelo, pa še cvetočo. Seveda je le-ta dostikrat dražja, vendar se izplača. 

8.
Zapisujte in zbirajte podatke o vaši orhideji.
To je najboljši način za dober pregled vašega dela. Tako ne boste v dilemi, kdaj ste jo kupili, koliko časa jo že imate, kdaj ste jo nazadnje presadili, kdaj je nazadnje cvetela. Pomembno je, da veste ime vaše orhideje. V ta namen si nabavite plastične trakove ali paličice in nanje zapišite potrebne podatke.  

9.
Upoštevajte napake pri delu in se skušajte iz njih čim več naučiti.
Izločajte bolne in slabe; takih predvsem nikomur ne podarjajte. Le-te morajo na kompost ali v smeti, vendar morate iz tega nekaj potegniti, se naučiti in ne ponoviti napak, ki je privedlo do stanja bolne in slabe orhideje. Morda to, da določena vrsta orhideje ne sodi v vaš prostor z določenimi pogoji? 

10.
Povežite se z ljudmi, ki imajo podobne hobije. Izmenjava mnenj koristi vsem, skozi pogovore dobite samopotrditve, nove informacije in podatke, dviga se samozavest in znanje o oskrbi orhidej. 

11.
Skušajte najti odgovore na vaša vprašanja in skušajte najti rešitve vašim problemom. 

12.
Obiščite kakšno razstavo orhidej v vaši bližnji ali daljni okolici. Razstava orhidej je vedno paša za oči, priložnost, da nabavite potrebne materiale, ki jih pri gojenju nujno potrebujete. In morda za nabavo kakšne nove orhideje… 

BOLEZNI IN ŠKODLJIVCI

VOLNATA UŠ

Volnate uši so bele žuželke, velikosti 1 do 3 mm, njihovo telo je mehko.  Na prvi pogled so videti kot neki kupčki bele koprene ali vate. Hranijo se tako, da sesajo rastlinski sok in s tem povzročajo škodo, saj rastlino oslabijo, včasih tako zelo, da odmira ali cvetno steblo ali pa kar cela rastlina.  Prija jim  toplo in vlažno okolje. Najraje se zavlečejo v listne pazduhe, sočne vršičke ali cvetove. Našla sem jih že čisto v notranjosti cveta ali pa na hrbtni strani in to šele takrat, ko so se že dodobra razvile.
Tule so se skrile na hrbtno stran cveta enega izmed phalaenopsisov.

Preventiva

Vsako na novo prinešeno rastlino dobro preglejmo, po možnosti že v trgovini, ko jo prinesemo domov pa še enkrat. Ne smemo se zadovoljiti le s površinskim pregledom, ampak moramo obrniti tako liste kot cvete, saj se najraje zavlečejo v predele, kjer jih je težko najti.

 Zatiranje

Prevlečene so z voskasto prevleko, zato kontaktni insekticidi niso učinkoviti.  Največ uspeha dosežemo s sistemikom  (Confidor). Če smo jih opazili v manjšem številu, je lahko učinkovito tudi ročno odstranjevanje z vatirano palčko, ki smo jo predhodno namočili v alkohol - vsaj 70 %. To ponavljamo vsake dva dni v razmaku desetih dni. Nekje sem zasledila, da je uspešno preganjanje volnate uši tudi z mešanico  alkohola, destilirane vode in detergenta v razmerju v precentih: 10 : 85 : 5. S tako pripravljeno mešanico rastline večkrat temeljito orosimo. Detergent v tem primeru služi kot pripomoček, ki skupaj z alkoholom relativno uspešno raztopi zaščitno prevleko uši.

RDEČI PAJEK

Ta mala zverinica ponavadi živi v kolonijah, se pravi ko govorimo o rdečem pajku, govorimo o množini, saj lahko ta kolonija prekrije cele liste in ne le posamezne dele.  Zajedalec je izredno majhen in je dobro viden le s povečevalom, mislim da je njegova velikost tam okoli 0,2 mm.

Omenila sem že, da je za prosto oko praktično neviden. Kolonija rdečega pajka se opazi kot je videti na priloženi sliki - list ima rjavo rdeče madeže in če čez to podrgnemo s čisto papirnato brisačo ali robčkom, se bo le-ta obarval nekoliko rdeče.  Prisotnost tega zajedalca povzroči uničenje zgornje plasti povrhnjice in v nekaj tednih je rastlina videti že precej klavrno.

Razmnožuje se zelo hitro in pri ugodni temperaturi in vlagi se generacija pajkov zamenja v dobrih desetih dneh. Z večanjem kolonije pajka rastlina slabi in kot posledično pride do odpadanja listov.

Na razvoj rdečega pajka vpliva temperatura in vlaga - je jubitelj suhega in vročega okolja. 

Včasih zadostuje navaden piretrin (recimo Biokill). Pri vlagi, ki je višja od 50 %, naj pajek ne bi uspeval.
Pojavljajo se v glavnem na orhidejah z mehkimi listi, kot so phalaenopsisi in dendrobiumi.

KAPAR

So eni izmed najbolj trdovratnih škodljivcev na orhidejah. Zaradi značilnosti njihovega razvojnega cikla jih je zelo težko dovolj zgodaj zaznati in v celoti uničiti. Odrasle živali so zaščitene z voskasto 'kapo', s katero se uspešno upirajo dotikalnim insekticidom. V zgodnji fazi razvoja, ko so kaparji še mobilni, se, podobno kot vataste uši, namestijo v nedostopne dele rastline, kjer se neopaženi razmnožujejo, dokler jih ne moremo več spregledati. Najpogosteje jih v svojo zbirko vnesemo z rastlinami, ki smo jih na novo pridobili.
Mladi kaparji so na prvi pogled kot pršice,  premikajo se po rastlinah, dokler ne najdejo primernega mesta, kjer se prisesajo. Ko so enkrat prisesani,  jim zraste voskast oklep, in  niso več mobilni. Iz te faze se razvijejo samice (izgledajo kot  rumenkaste luske na listih) ali samci (drobne mušice, ki lahko letijo). Ko samice spolno dozorijo postanejo rjave barve in pod svoj oklep odležejo jajčeca. Če rjavo samico odstranimo z lista, je pod njo rjavkast prah - to so jajčeca , iz katerih se izležejo novi kaparji.

Zatiranje
Uporaba sistemičnih insekticidov (Confidor) je nujna. Ker se ličinke uspešno skrijejo pod rob lončka ali okensko polico, je potrebno škropljenje ponavljati tedensko več mesecev zaporedoma, da se potem znebimo vseh rodov.
Kaparje - če ni že zelo razširjen, je možno dokaj učinkovito odstranjevati tudi ročno. Z vatirano paličico odstranimo kaparje, ki jih lahko vidimo ali pa z mokro krpo obrišemo vso rastlino, da se znebimo tudi tistih kaparjev, ki so premajhni, da bi jih videli.
Bitka s kaparjem je v večini primerov dolgotrajna, saj se čez čas zopet pojavijo, ker vedno preživi vsaj ena ličinka.

GLIVIČNA OBOLENJA

Najpogosteje se pojavijo ob vlažnem vremenu, vzrok pa so najrazličnejši organizmi. Prizadenejo tako mlade poganjke kot odraslo rastlino.
Tako rastlino je najbolje zavreči, ker se bolezen zelo hitro širi, če pa se od nje le ne moremo posloviti, pa je najbolje, da prizadete dele rastline odrežemo (in za vsakim rezom steliziramo nož), odrezani del pa posipamo s fungicidom, pogosto pomaga tudi cimet.

Fusarium
Je zelo pogosta gliva, ki povzroča gnitje in trohnenje, proti katerim se je težko uspešno boriti. Pojavi se lahko zaradi:

prekomernega zalivanja, in posledično gnitja korenin,

prekomernega gnojenja, 

prehladnega okolja ali pretoplega okolja
stres zaradi transporta,...
Sprva so prvi znaki okužbe očem nevidni, šele ko rastlina že močno trpi lahko opazimo rumenenje lista. Okužba se pri falenopsisih pojavi na vznožju lista, ob steblu v obliki črnega madeža, ki se hitro širi.  Okužba se prenaša po rastlini in v končni fazi povzroči odmrtje celotne rastline.
Ob primerni oskrbi rastlin je pojav fuzarioze minimalen.,

Okužene rastline je priporočljivo takoj zavreči. Na tržišču obstaja fungicid (Bavistin), ki je namenjen zatiranju fuzarioz. Obstajajo tudi bolj naravne metode, z uporabo vode, v kateri  smo predhodno namakali stroke česna.

Botrytis

Poznamo tudi pod imenom Siva plesen, ki se pri orhidejah pojavlja predvsem na cvetovih. Okužba je posledica rošenja oziroma vlage na cvetovih, ki ostane na rastlinskem tkivu predolgo (npr. čez noč) in omogoči kaljenje spor glive. Okužba izgleda kot črne pike na cvetovih, ki se ob nespremenjenih razmerah širijo.
Težavi se preprosto izognemo z omejenim rosenjem po cvetovih oziroma s povišano ventilacijo zraka. Če je rosenje nujno, npr. če je to posledica zalivalnega ali rosilnega sistema v rastlinjaku, potem ga je potrebno opraviti v svetlem in toplem delu dneva in se prepričati, da so cvetovi do noči osušeni.
Ne zatiramo, saj nima nobenega smisla -  ob prekinitvi rosenja se po cvetovih bolezen sama neha širiti, ker gliva za kalitev nujno potrebuje vlago. Ker so pike na cvetovih trajne, jih uporaba kemičnih sredstev ne bo odstranila.

Glive v substratu
Substrat za orhideje je sestavljen pretežno iz lubja, zato je prisotnost micelijev različnih gliv zelo običajna. Glive same po sebi rastlini ne škodujejo, so pa jasen znak, da je substrat predolgo preveč vlažen.  V glavnem nima smisla ukrepati, saj to orhideji ne škodi, upoštevamo pa lahko dejstvo, ki so nam ga glive s tem pokazale, in sicer - da je substrat preveč vlažen.

Več na spletu

Dendrobium

Toplota

Uspevajo tako v hladnih kot zelo toplih pogojih, odvisno od vsake vrste posebej.

Svetloba

Od svetle sence naprej

Zalivanje in vlaga

Glede na vrsto

Gnojenje

Večinoma enkrat tedensko s polovično dozo.

Presajanje

Če imamo te epifite posajene v substratu, naj bo le ta takšen, da omogoča dobro drenažo. Presajamo vedno po cvetenju oz. ko opazimo, da se je pričela rast novih poganjkov (ti naj bodo veliki približno 10 cm)  in korenin.  


Znanih je več kot 1.000 vrst tega rodu, ki se razprostira od tropske in subtropske Azije, otokov južnega pacifika do Avstralije. Rasni pogoji so povsem odvisni od tega, iz kje izhajajo.

Dendrobium kingianum in Dendrobium Berry Oda

Kingianum je manjši - bolj droben, na vsakem steblu ima po 3 listie. Izhaja iz Avstralije in je litofitna orhideja, redkeje kot epifit.
Berry Oda je bolj kompakten, malce večji in z debelejšimi stebli, na vrhu katerih ima od 5-6 listov.
Moj kingianum je roza barve, čeprav lahko cveti v različnih odtenkih rožnatih in rdečih barv, melirani in tudi bele barve.

Oba potrebujeta za cvetenje zimski počitek - tolerirata temperature do tam nekje okoli 2 °C in nič zalivanja od recimo konec septembra
 dalje, dokler se ne pojavijo cvetni nastavki in že vidni cvetni popki.
Oba se rada "gužvata" v lončku, tako da jih presadimo šele takrat, ko že lezejo čez rob; oba sta zelo radodarna tudi s keikiji; če sta tudi čez jesen in zimo na toplem in se ju še kar zaliva, bosta namesto cvetnih stebel poganjala keikije.



Dendrobium leonis
Najdemo ga na področju Tajske, Malezije in Vietnama v niže ležečih gozdovih kot miniaturni, toploljubni epifit. Cveti praktično čez celo leto, cvet diši po valiliji.




Dendrobium thyrsiflorum

Prihaja s področja Burme, Tajske in Kitajske.

V višino lahko zraste tudi do 30 cm, zato sodi med večje epifite med dendrobii. Potrebuje zimski hladen in suh počitek, s temperaturami okoli 10 °C. Za tvorbo cvetov potrebuje precejšnjo svetlobo.  Cvetne nastavke prične tvoriti pozno februarja ali zgodaj marca in prijetno dišijo. Ko odcvete, začne tvoriti nove poganjke in ko so veliki približno 5 - 10 cm, začnemo postopno zalivati - najprej manj in previdno, potem pa zmerno. Če začnemo takoj normalno zalivati, bodo novi poganjki zgnili. Ko so le-ti pridobili svoje koreninice, pa lahko normalno zalivamo z dodatkom gnojila.

Dendrobium nobile

Spada med srednje velike hladnoljube, terestične oz. litofitne vrste iz področij Kitajske Himalaje, Indije, Nepala, Vietnama.... Njegovo domovanje so gorata področja, porasla z gozdovi. Potrebuje zimski hladen in suh počitek - brez zalivanja in gnojil. Ko je zunaj enkrat okoli 5 °C, ga umaknemo na toplo, vendar ne na več kot tam okoli 10-15 °C.  Dokler ne požene cvetnih stebel in dokler niso veliki vsaj par cm, ne zalivami nič. Na starih bulbah pogosto tvori keikije, kar je največkrat posledica nepravilne nege v zimskem času.
Nekateri gojitelji se ozirajo na liste: dokler so na bulbah zeleni listi, jih še kar zalivajo. Ko listi odpadejo, nehajo zalivat. Morda malo pršimo, ravno toliko, da se bulbe čisto ne zgubajo.  

Info na spletu:
orchidspecies.ca

orchidspecies.com

Vanda

Toplota

Večina jih je toploljubnih iz nižjih predelov, tiste z zmerno višjih pa uspevajo v srednje toplih pogojih (npr. V. coerulea)

Svetloba

Rabi kar precej svetlobe, toda nikoli ne direktno na soncu čez opoldan.

Zalivanje in vlaga

Dnevno pršenje po koreninah.

Gnojenje            
Priporočljivo 2 xmesečno v času rasti. 

Presajanje

Priporočljivo jih je imati v košari z minimalno substrata ali brez: korenine naj prosto visijo iz košarice.

Vanda je največkrat visoka, monopodialna rastlina, ki cveti enkrat letno, križanci z Ascocentrumom pa lahko cvetijo večkrat na leto.  Večina jih izhaja iz Indije, Filipinov , Tajske... , skratka JV Azija. Prija ji veliko svetlobe in visoka zračna vlaga. Ima bogat koreninski sistem: zdrave korenine so čvrste, gladke in močne kar kaže na zdravo rastlino v celoti. Če se začnejo krčiti in gubati to pomeni, da je z rastlino nekaj zelo narobe.
Ker nima pseudobulbe, mora imeti dovolj vode in vlage skozi vse leto.
Najbolj znane so po tem, da najbolje uspevajo v lončkih brez substrata: najbolj primerne za vzgojo vand so plitke košarice, ki so obešene in iz katerih lahko korenine prosto visijo v zraku. Če te možnosti nimamo, pa je priporočljivo imeti vande v visokih steklenih vazah.
Predstavljajo pravi izziv vsakemu ljubitelju orhidej.


Vedno je prostor za še eno orhidejo!

Bulbophyllum

Toplota

Velika večina bulbophyllumov potrebuje tople pogoje, pozimi naj temperatura ne bi padla pod 18 °C.

Svetloba

Zmerno svetel prostor brez direktnega sonca. Če bo imel več svetlobe, bo lahko večkrat cvetel.

Zalivanje in vlaga

Velika večina jih prihaja s področja vlažnih in deževnih gozdov, tako da ga je potrebno vsakodnevno zalivati. Ni priporočljivo, da se substrat čisto izsuši. Idealna vlaga je tam okoli 60 %. Pri večji zračni vlagi je priporočljiva dobra ventilacija.

Gnojenje

Priporočljivo ob vsakem ali vsakem drugem zalivanju z največ polovično dozo, ki je predpisana na gnojilu. Vsako četrto zalivanje je zalivanje s čisto vodo. S tem se spere morebitno preveč naložene soli na koreninah.

Presajanje

je priporočljivo na vsakih nekaj let, saj niso ravno navdušeni nad tem dejanjem. Najbolje se počuti v zračni košarici ali pa pritrjeni na kosu plute.

 

Če za phalaenopsise drži rek: v primeru, če nisi siguren ali bi že zalil ali ne, počakaj še kakšen dan, pri bulbotih velja, da če nisi čisto siguren - kar zalij. Razen čisto sredi zime zalivamo malo manj.

Po večini imajo kontinuirano rast, v glavnem cvetijo spomladi oz. zgodaj jeseni ali pa cvetijo, ko bulba dozori.

Za vzgojo so nezahtevni.

Trenutno imam 17 bulbophyllumov, med katerimi mi je najbolj pri srcu lepidum - neprestano cveti. Škoda samo, da je cvet obstojen le kakšne 3 dni.

Vedno je prostor za še eno orhidejo!

Capanemia

Toplota

Ponoči 15 - 18 °C, čez dan pa 20 - 25 °C.

Svetloba

Potrebuje zmerno svetel do svetel prostor brez direktnega sonca. 

Zalivanje in vlaga

Temeljito v času rasti, vendar naj se koreninice  delnoosušijo med dvema zalivanjema, nikoli pa čisto izsušijo. Rabi kar precejšnjo zračno vlago

Gnojenje

Priporočljivo 1x mesečno ob zalivanju z največ polovično dozo, ki je predpisana na gnojilu.  

Presajanje

po potrebi, če je v substratu.

Južnoameriška lepotica Capanemia superflua prihaja iz vlažnih gozdov Brazilije kot miniaturni epifit.

Ima tanke pseudobulbe, iz katerih se porajajo cvetni nastavki, na katerih je množica majhnih krhkih cvetov.
Tudi Capanemia uliginosas prihaja s področja južne Amerike, njeno domovanje so vlažni gozdovi na precejšnji višini. Raste tako kot hladnoljub kot tudi toploljub epifit. Koreninice naj se med zalivanji osušijo.

Angraecum

Toplota

Potrebuje tople do srednje tople pogoje, odvisno od vrste in področja rasti.

Svetloba

Količina svetlobe je odvisna od področja rasti in vrste. Načelno je tako, da tisti s hladnejših pogojev rabijo manj svetlobe in obratno. Čisto odvisno od posamezne vrste. Angraecum soronium ne bo cvetel, če ne bo imel sonca.

Zalivanje in vlaga

Zopet odvisno od področja rasti: hladnejše potrebujejo manj zalivanja in nižjo zračno vlago.

Gnojenje

1 x mesečno z največ polovično dozo.

Presajanje

Po potrebi.

Še ena afriška lepotica: veliko vrst, ki je bila do sedaj klasificirana kot angraecum, so na novo uvrstili pod aerangis ali jumellea.  

Prilagojene so za rast v suhih tropskih in subtropskih  področjih kot epifiti, nekaj je litofitnih.

Večina jih cveti belo in izredno lepo dišijo ponoči. 

Iz te vrste imam magdalenae in didieri, oba sicer lepo delata tako korenine kot liste, cvetel ni pa še noben.

Oba sta miniaturna epifita  iz vlažnih gozdov Madagaskarja, gojimo ju lahko tako v toplih kot v hladnih pogojih,  pri meni sta pritrjena na pluti; rabita precejšnjo zračno vlago. 

Angraecum didieri ima bel cvet zvezdaste oblike.

Zračna vlaga: 50 % in več.

Magdalenae ima rahlo dišeč vonj po cimetu in raste v srednjetoplih pogojih. Zračna vlaga: 50 % in več.











http://www.angraecum.org/
Vedno je prostor za še eno orhidejo!

Cymbidium

Toplota

1) Vrste z velikimi cvetovi (v glavnem iz področij Kitajske in Himalaje) zahtevajo obdobje hladnega počitka od konca avgusta dalje;  v teh pogojih bulbe dozorijo in so tako pripravljene da poženejo cvetne poganjke.  Maksimalna nočna temperatura naj ne bo višja od 12 °C. 

2) Drobno cvetoči cymbidiumi s področja Himalaje, Kitajske in Japonske ne potrebujejo hladnega počitka. Dobro se počutijo v hladnejših do srednjetoplih pogojih, enakih skozi celo leto.   

3) Drobno cvetoči cymbidiumi s tropskega področja zahtevajo celoletne srednje tople do tople pogoje.    

Svetloba

Vsi tisti hibridi, ki imajo katerega od prednikov z visokih, prej omenjenih  področij, rabijo precejšnjo svetlobo za rast in še višjo za cvetenje.  Nad direktnim soncem niso ravno navdušeni, zato jih je potrebno čez opoldan senčiti. Velika večina vzrokov za necvetoče cymbidie je  ravno pomanjkanje svetlobe.

Zalivanje in vlaga

Dobro prenašajo obilico vode čez poletje oz. v času rasti. V svojih bulbah imajo sicer shranjeno zalogo hrane, tako da ne bo nič narobe, če jih nekaj časa ne zalijemo, vsekakor je priporočljivo izdatno zalivanje, naj se pa substrat le nekoliko osuši med dvema zalivanjema. 

Gnojenje

Tako kot zahtevajo izdatno zalivanje, je priporočljivo tudi malo bolj izdatno gnojenje v času rasti, medtem ko v času počitka niti ne zalivamo in še manj gnojimo.  Priporočljivo gnojilo v razmerju 20-20-20

Presajanje

Če imamo te epifite posajene v substratu, naj bo le ta takšen, da omogoča dobro drenažo. Presajamo vedno po cvetenju oz. ko opazimo, da se je pričela rast novih poganjkov (ti naj bodo veliki približno 10 cm)  in korenin. Ko presajamo, vzamemo le nikoliko večji lonec, saj se bulbe dobro počutijo v manjših loncih in ugiba se, da je včasih vzrok za necvetenje tudi presajanje v prevelik lonec.

Znanih je približno 100 vrst - približno 60 vrst in približno 40 naravnih hibridov. Največkrat jih najdemo na višjeležečih področjih Azije, Japonske in Avstralije.


Pred dvema letoma sem kupila odcvetel hibrid, ki je bil kar precej velik, z natrpanimi bulbusi v lončku. Takoj ko sem ga prinesla domov, sem ga seveda presadila v veliko večji lonec in po nekaterih informacijah naj bi bil to vzrok, da lani ni cvetel.  Letos  mi dela cvetni poganjek in komaj čakam, da vidim kakšne cvetke ima. Na zunanji strani balkona sem ga pustila vse do takrat, ko so temperature padle pod 0°C. Morda bom celo lahko ugotovila, katere vrste je.
Sicer pa imam Cymbidium devonianum, za katerega velja, da tudi potrebuje hladen, zimski počitek, tudi iz Vietnama sem prinesla 3 cymbidie, ki mi za enkrat kar lepo uspevajo.



Vedno je prostor za še eno orhidejo!

Cirrhopetalum

Toplota

Velika večina potrebuje tople pogoje, pozimi naj bo najnižja nočna temperatura med 15 - 18 °C, dnevna pa za okoli 10 °C  - ali celo nekoliko več - višja.

Svetloba

Zmerno svetel prostor brez direktnega sonca.  Čez zimo potrebuje nekoliko več senčenja.

Zalivanje in vlaga

Velika večina jih prihaja s področja vlažnih in deževnih gozdov, tako da ga je potrebno vsakodnevno zalivati, predvsem v času rasti, v času počitka pa malo manj. Ni priporočljivo, da se substrat čisto izsuši. Idealna vlaga je tam okoli 60 %. Pri večji zračni vlagi je priporočljiva dobra ventilacija.

Gnojenje

Priporočljivo ob vsakem drugem  zalivanju z največ polovično dozo, ki je predpisana na gnojilu. Vsako četrto zalivanje je zalivanje s čisto vodo. S tem se spere morebitno preveč naložene soli na koreninah.

Presajanje

Najbolje se počuti pritrjen na pluti ali v zračni košarici.

Ti epifiti prihajajo iz toplih in vlažnih predelov Azije, vzhodne Indije in pacifiških otokov. Pogosto jih zamenjujemo z bulbophyllumi, je pa res, da je njihov bližnji "sorodnik" in da so šele pred nedavnim ločili cirrhopetalume od bulbophyllumov. Poznamo približno 150 različnih vrst cirrhopetalumov in po večini niso težki za vzgojo.

Razlika med cirrhopetalumom in bulbophyllumom je predvsem naslednja:

- dorsni sepal je manjši

- po večini gre za socvetje

- pseudobulbusi so stožčaste, mnogokrat večkotne oblike

Ko se kolonija bulb poveča, lahko bulbo odrežemo - najbolje je, da so to po 3 bulbe skupaj, najbolj priporočljivo takrat, ko začne rasti nov,  mlad poganjek. Malo povečamo svetlobo in vlago in zalivanje.

Vedno je prostor za še eno orhidejo!

Phalaenopsis

Toplota

Potrebuje tople pogoje, okoli 18 °C ponoči in čez dan do 30 °C. Vrsti kot sta Aphyllae in Parishianae se najbolje počutita v gladnih do srednje toplih pogojih, to je 12 °C ponoči in čez dan do 24 °C.

Svetloba

Zmerna svetloba, toda nikoli ne direktno na soncu čez opoldan.

Zalivanje in vlaga

Zalij, ko je lubje že skoraj suho. Idealna vlaga je tam okoli 50 %; če je zračna vlaga višja, je priporočljivo imeti dobro ventilacijo.

Gnojenje            

Priporočljivo ob vsakem zalivanju z največ polovično dozo, ki je predpisana na gnojilu. Vsako četrto zalivanje je zalivanje s čisto vodo. S tem se spere morebitno preveč naložene soli na koreninah.

Presajanje

je priporočljivo pozno spomladi ali zgodaj poleti, vsekako pa po končanem cvetenju oziroma takrat, ko začne substrat že razpadati.Priporočljiva kombinacija substrata je sestavljena iz koščkov lubja in šotnega maha v razmerju 3 : 1.

Phalaenopsis je ena najprimernejših orhidej za godenje doma. Spada med monopodne epifite.

Znanih je okoli 47 botaničnih vrst, med katerimi je 5 naravnih hibridov.

Cvetovi phalaenopsisa so izredno lepi in po večini brez vonja, toda tisti redki, ki dišijo, pa dišijo izredno lepo, kot npr.: Phal. violacea - po cimetu, Phal. bellina po citrusih....

Hibridi imajo v glavnem dolga cvetna stebla z velikimi cvetovi najrazličnejših barv.

Botanične vrste so največkrat pravo nasprotje: cvetovi so drobnejši, manjši, na krajših cvetnih steblih, zato so v glavnem zanimivi le za poznavalce in res prave ljubitelje orhidej.
Velika večina, vsaj hibridi, cvetijo v zimskem času, saj primerna razlika med dnevom in nočjo in pa predvsem nočna temperatura tam okoli 16 °C vzpodbuja rast cvetnih nastavkov. Je pa tudi nekaj takih, ki cvetijo čez poletje, to so predvsem botanične vrste kot so luddemanniana, hieroglyphica, pulchra, bastianii, mannii, fasciata, amboinensis, bellina.... Te ne marajo hladnejših pogojev, saj izhajajo iz toplih Filipinov, Tajvana, Tajske, Bornea....; najbolje uspevajo v temperaturnem rangu - podnevi okoli 26 in ponoči nad 18 °C.
Ko odcvetijo, cvetnega stebla nikoli ne odrežemo - razen če se ne posuši samo od sebe, saj ponavadi poženejo keikije, ki v sezoni zacvetijo.

Phal. gibbosa spada v podvrsto Parishianae, kamor spadajo še appendiculata, parishii in lobbii. Te miniaturni phalaenopsisi imajo liste velike do 10 cm v  dolžino,  koreninice pa so srebrno sive . Dvet je velik približno centimeter in pol v širino. Cvetovi so snežno beli z rahlo zeleno-rumenimi  ožigi. Cveti pozimi na ne prav dolgem cvetnem steblu, ki lahko nosi do 10 cvetov. 

Njegova domovina sta Laos in Vietnam, od nižin pa tja do višine 1.000 m, kjer raste kot epifit v precej odprtih gozdovih. Za rast rabi kar precej toplote, označuje pa ga monsumsko deževje in hladnejše, suhe zime. Nekateri gojitelji priporočajo vzgojo v toplih pogojih in zalivanje skozi vse leto, medtem ko drugi prisegajo na pogoje, ki jih dobi v naravi, se pravi haldnejše in suhe zime. Hladnejša zima pomeni minimalna nočna temperatura okoli 11 °C in le drobno pršenje po koreninicah. Med pozno pomladjo in zgodnjo jesenjo naj bi rastlina bila v polni rasti. Gibanje zraka in svetla senca obvezno. Pred ponovnim zalivanjem naj se koreninice skoraj osušijo.  Čez leto naj bo dnevna temperatura do 25 °C, nočna pa okoli 15 °C. Ob koncu oktobra začno nekateri opuščati zalivanje in gnojenje, pa vse do decembra, ko jih začno nekoliko, narahlo pršiti, le toliko, da ostanejo korenine zdrave in napete. Ponavadi v tem času in v tem načinu gojenja odvržejo liste, cvetno steblo pa začne poganjati. Januar, februar in marec so v naravnih pogojih najbolj sušni meseci, svetloba pa najmočnejša. Tudi če cveti, se ga ne zaliva prav veliko, malenkost pršenja po koreninicah. Dnevna temperatura med 22 - 24 °C, nočna pa okoli 10 °C, pod spodnjo mejo naj temperatura ne bi padla.
Opazovanje in potrpežljivost sta glavni sestavini pri vzoji orhidej: kar velja kot uspešno gojenje pri enem, se lahko pri drugem izkaže kot slabost.

Pri nekaterih orhidejah poznamo 3 faze (obdobje rasti, obdobje mirovanja in obdobje rasti), pri phalaenopsisih poznamo 2 obodbji, to je obdobje rasti in obdobje cvetenja. Zacveti, če ima dovolj močne liste in zdrave korenine in če ga vsaj za nekaj dni postavimo v hladnejši prostor, dovolj je že, če se nočna termpertura zniža, vendar ne pod 16 °C. Potrebuje tudi razliko med dnevno in nočno temperaturo, ki naj bi bila tam okoli 6 °C. Vse skupaj je še povezano z dolžino dneva oz. nočjo. Do odprtja prvega cveta potrebuje približno 2 meseca. Dolžina cvetenja je zelo različna, cveti lahko nepretrgoma več mesecev, leto ali tudi več.

Sama ugotavljam, da mi phalaenopsisi kar lepo uspevajo, največ škode mi naredi zima, ko so v stanovanju na polici nad radiatorjem. Enkrat jih je napadel rdeči pajek zaradi suhega zraka, zato sem naredila kovinska korita in notri nalila vodo, tako da so vse orhideje v tem koritu nad vodo. Vendar to vlažnosti zraka ne dvigne prav dosti, za malenkost morda. Boljši je v glavnem le občutek, da delaš prav ali pa bolje.
Zjutraj jih orosim in pri tem pazim, da se sredica preveč ne zmoči, ker to lahko povzroči gnitje.
Včasih sem jih preveč zalivala: imela sem jih v belih plastičnih lončkih, v katerih sem jih kupila in substrat, v katerem so bile korenine, se je na vrhu kmalu osušil, notri je bilo pa še kar precej vlage. Ker tega nisem vedela, sem takoj, ko se je osušil, zalila. Rezultat..... mlahavi listi. In nič mi ni bilo jasno, bolj ko sem zalivala bolj je bilo uvelo. Seveda, ko sem jo potegnila iz lončka so bile korenine čisto gnile: vode v izobilju - niso pa je mogle črpat.
Izkušnja več. Počakala sem na ugoden trenutek presadila orhidejo za orhidejo v prozoren lonček, tako da zdaj ni nobenega dvoma več o tem, kdaj se korenine osušijo in kdaj ne. Zdaj so prozorni lončki zame nepogrešljivi.

Kar precej imam hibridov - 30, od generičnih pa domujejo pri meni bellina, cornu-cervi yellow in red, amboinensis in var. yellow, equestris, equestris var. orange, gibbosa, gigantea x amboinensis, hieroglyphica, luddemanniana, lobbi, schilleriana, violaceae x amboinensis, pulchra. Nekaj je še mladih rastlinic, zato komaj čakam, da dozorijo in se pokažejo v vsej svoji lepoti.

Letošnje poletje so listi postali čudno pikasti in flekasti - dobili so, nekateri, ne vsi, rumene lise. Za videt ni prav nič  apetitlih; novi listi so zdravi, čvrsti in zeleni, a kasneje, ko so večji, postanejo enako lisasti kot predhodni. Nihče ne ve točno za kaj gre: ali je viroza ali kaj drugega....lahko bi bil vzrok preveč zalivanja ali zalivanje s preveč hladno vodo. Menda ni priporočljivo zalivati z vodo, ki ima manj kot 15 °C - kot posledica tega lahko menda odpadejo cvetni popki, pa tudi do poškodbe povrhnjih tkiv lahko pride.
Vsekakor tole pri meni ni prav nič spodbudno, ni apetitlih za videt in kdo več, če ni tudi kaj nalezljivo. Je pa res, da se od vsake posebej izredno težko poslovim, nekako se v času, ko jo imam, čustveno navežem nanjo in mi je prav vsaka posebej pri srcu.


Tale nesrečnica je bila celo poletje na balkonu, kjer je zrasla v res zdrav falenopsis, z močnimi listi in koreninami, z jesenjo sem jo umaknila v notranjost, kjer je ob času začela poganjati cvetna stebla, kar dva, pa še ta dva sta bila zelo razvejana in obetala se je prava cvetoča bomba. Tik predno so se popki odprli, sem jo prestavila na mesto, kjer sem smatrala, da bo bolj  opravljala svojo funkcijo krasitve mojega stanovanja. Kako sem se motila: čez par dni so se odprli cvetni popki, ki so bili že tik pred cvetenjem, na glavnem in najvišjem steblu,  vsi ostali pa so se enostavno osušili in odpadli. Tako, da je od prejšnje lepotičke ostalo bore malo. Ampak - na izkšnjah se učimo....

Chiloschista

Toplota

Velika večina  potrebuje srednje tople do tople  pogoje.

Svetloba

Potrebujeprecej svetel prostor brez direktnega sonca. 

Zalivanje in vlaga

V času rasti jo pršimo jo vsak dan ali večkrat na dan; zračna vlaga naj bo 70 % in več. Ko odcveti, pa lahko kakšen dan tudi pustimo, da se čisto osuši. Potrebuje dobro ventilacijo.

Gnojenje

Priporočljivo enkrat  tedensko ob zalivanju z največ polovično dozo. Vsako četrto zalivanje je zalivanje s čisto vodo. S tem se spere morebitno preveč naložene soli na koreninah.

Je brezlistni epifit, čeprav nekatere vrste liste imajo, čeprav so le  ti majhni in hitro odpadejo, imajo pa zato precej masivni koreninski sistem. Na par cm dolgem cvetnem poganjku kar nekaj majhnih, atraktivnih cvetov. Najbolje uspeva pritrjena na kos plute.

Najdemo jo od vznožja Himalaje do severne Indije.

Po cvetenju požene nekaj novih listov in novih korenin. Naj bodo korenine orientacija za zalivanje oz. pršenje: če so se skrčile, jo pršimo voč in obratno.

Pri meni so Chiloschista segawai, Ch. lunifera in Ch. nakornpanomensis, vendar še nobena ne cveti.

  
Vedno je prostor za še eno orhidejo!

Aerangis

Toplota

Potrebuje tople pogoje, minimalno 15 °C.

Svetloba

Zmerna do svetla senca brez direktnega sonca, nekaj podobnega kot to velja za phalaenopsise.

Zalivanje in vlaga

Po cvetenju rabi počitek in tega ji moramo absolutno zagotoviti. Vendar - če jo preveč izsušimo, bo izgubila liste. Enako se bo zgodilo tudi, če jo zalivamo po cvetenju preveč ali pa če jo zalivamo s premrzlo vodo. Z malo občutka nam bo dobro uspevala in obilno cvetela.

Gnojenje

V času rasti - ko se porajajo novi listi in korenine, dodamo gnojilo enkrat na teden v polovičnem odmerku.

Presajanje

je priporočljivo na vsakih nekaj let. Najbolje se počuti  montirana na kosu plute ob zadostni zračni vlagi.

  

Aerangis najdemo v nižje ležečih tropskih afriških predelih blizu obale, severno od ekvatorja,  kot epifit, redkeje kot litofit. Znanih približno 50 vrst in 2 naravna križanca. Bistvena elementa pri vzgoji sta suša in temperatura, medtem ko je vlaga malo manj pomembna.

Pri meni sta citrata in biloba, a še nobena ni cvetel, mi pa ravnokar poganja citrata cvetno steblo. Pustimo se presenetit....

Aerangis citrata je miniaturni apifit, ki domuje na Madagaskarju in ljubi svetlo senco, korenine naj obdrži vlažne a ne mokre.  Najdemo jo v vlažnih gozdovih. Lahko jo gojimo tako v hladnih kot toplih pogojih. Voskasti cvetki na dolgem cvetnem steblu, kjer jih je lahko tudi 30, imajo prijeten vonj po citrusih. V ugodnih pogojih lahko cveti tudi večkrat letno.

Cattleya

Toplota

Velika večina  potrebuje srednje tople pogoje.

Svetloba

Potrebuje zelo svetel prostor brez direktnega sonca. 

Zalivanje in vlaga

V dobi rasti potrebuje visoko zračno vlago, med tem ko se v času mirovanja ta vlaga lahko zniža, vsekakor pa je nujno potrebno dobro gibanje zraka.
V času rasti obilno zalivamo, medtem ko jeseni in pozimi zalivamo zelo malo.Med dvema zalivanjema se morajo korenine osušiti.

Gnojenje

Priporočljivo tedensko ob zalivanju z največ polovično dozo. Vsako četrto zalivanje je zalivanje s čisto vodo. S tem se spere morebitno preveč naložene soli na koreninah.

Presajanje

je priporočljivo vsaj na 2 leti, saj anj bi bil substrat čvrst in zračen, kar omogoča hitro pronicanje odvečne vode. Presadimo, ko začne delati nove poganjke in nove korenine.

  

Prihaja iz tropskih področij kot epifit ali kot litofit.

V osnovi jih delimo v dve skupini - glede na enolistne (unifoliatne) in dvolistne (bifoliatne). 
Med enolistne spadajo C. labiata, , C. mossiae, C. mendellii, C. percivaliana. Cvetovi so ali majhni ali pa zelo veliki.

Med dvolistne spadajo C. bicolor, C. amethystoglossa, C.elongata, C. gutatta. Zadnja spada med največje katleje, v višino lahko meri tudi do meter in pol.....  Le-te imajo bolj drobne cvetke ampak so le-ti v večjem številu.

Za obe velja, da se ji morajo korenine med dvema zalivanjema popolnoma osušiti.

Že pred leti sem poskušala gojiti cattleye, pa moram priznat, da nisem bila najbolj uspešna, ne vem točno, kje se je zataknilo, verjetno sem jih vse skupaj preveč zalivala in jim nudila premalo svetlobe. Nekaj časa so vegetirale, potem so začele stagnirati in počasi propadle. 

Preko ebaya sem šla ponovno v nakup nekaj vrst - trenutno mi lepo uspevajo Burana beauty,  forbesii, sincorana, Brasilian treasure, Maikai x Valkeriana, Kawai star bright, nekaj generičnih torej in nekaj hibridov. Za enkrat mi lepo delajo, res pa je, da so to še mlade rastlinice in do cvetenja bo verjetno še treba počakati kakšno leto ali dve, če ne še več. Če sploh....


Povezava:
Info na spletu